Razburljiv vikend v Dalmaciji
Letošnji offroad je prinesel s sabo paket razburljivih presenečenj! Ogenj in dež, blato in šnopc, soft, ki ni soft.
Tako zelo pričakovan dogodek, za katerega sva si s Heleno rezervirala čas že spomladi, vnesla zaznamke na tri koledarje, da ja ne bi nanj pozabila, se je adrenalinsko začel že v Črnomlju.
Torej - sama pot do Dalmacije je vijugava in dolga, vožnje je tam nekje za slabih šest ur. Midva se navadno do Hrvaške prebijeva preko Vinice (odtod vmes Črnomelj), potem pa s kombinacijami avtocest in kozjih stezic do Peručkega jezera pri Vrliki.
Torej, v Črnomlju smo se ustavili pred trgovino, da si vroč dan pohladimo s sladoledom, ko sem z grozo ugotovil, da sem pasji potni list pustil doma v predalu! Najslabša opcija je bila, da se obrnemo nazaj, najboljša, da se sploh ne bi spomnil nanj, realnost je prinesla nekaj vmes - vključili smo sosedo s ključi, da je po navodilih našla in predala Chillijeve dokumente Emilu in Suzi, ki sta se na pot odpravljala nekaj ur za nami. Mi smo pa čez mejo lepo krenili s psom brez dokumentov ter se delali, kot da je vse OK :)
Mladima sopotnikoma, Katjuši in Tilnu, sva ob dokaj dolgočasni poti predvidela še en zanimiv postanek in sicer mali plato nad Zrmanjo, kjer so snemali en delček Winnetouja (tam je bil njegov pueblo, s šotorom in pritiklinami, okrog Paklenice so vsegaskup snemali na nekih 50 lokacijah). Res, res lepo.
No, in kmalu zatem se je prava akcija šele začela! Ubrali smo bližnjico čez kraške vasice proti Kninu in na enem izmed ovinkov sem v zunanjem špeglu z grozo opazil, kako se iz kesonskega okenca kadi! Pogledal sem na centralno ogledalo, kar je le še potrojilo dozo adrenalina v telesu - ogenj v kesonu! F...!!! (angleška beseda, ne preveč lepa za v blog). Avto takoj ustavim na nasprotnem pasu (kar se je kasneje izkazalo kot super, saj smo tako še najmanj ovirali vseh tistih sedem avtov, ki se je v naslednji uri pripeljalo mimo) in naženem vse iz avta ven, tuleč "Ogenj! Ogenj! F...! Ven!"
Grem do kesona, odprem vratca in notri lepo gori vsa plastika, najina torba z oblačili, tapeta nadgradnje... Šit, res pravo sranje. K sreči naša zakonodaja zahteva, da imajo tovorna vozila, kamor DustHunter nedvomno spada, tudi gasilni aparat, najmanj dvokilski, nekje pri roki. Tako šibam nazaj v avto, odprem zadnjo klop, kjer me čakata kar dva (malo daljša zgodba, zakaj dva, tako da razlago tule opuščam). Roke so se mi tresle, ko sem se matral z varnostnim zatičem, da je odletel stran, potem pa je šlo vse zelo hitro - enkrat stisnem, da probam, če sploh dela (rok je aparatu namreč že potekel), nato pa trikrat v keson in ognja ni več!
Vzrok za ogenj - najverjetneje žica nove(!) prenosne hladilne torbe, ki se je stopila in vžgala (torba je bila priklopljena na cigaretni vtikač v kesonu). Ko je tako lepo zagorela, je okužila še čisto novo športno torbo z najinimi oblačili, ki je še raje gorela kot mala žička. Od tam je šel ogenj k sreči navzgor, na tapeto strehe, namesto navzdol, na plinsko bombo, kamor je bil priklopljen tavelik hladilnik. Ogenj je že lizal cevko za plin in imeli smo res veliko srečo v nesreči, da je zdržala tako dolgo, ne da bi se pridružila topli žurki.
Šlo je k vragu kar precej stvari: od kompleta najinih oblačil je preživelo le spodnje perilo (zanimivo, ne?), stopila se je Tilnova žoga, uničena je kompletna notranjost nadgradnje kesona, šli sta še dve torbi s kopalno vsebino (kopalke in brisače so delno preživele) ter kovtri za ta mlade (midva sva najino posteljnino imela že v strešnem šotoru).
Zanimivo je videti, kako zgori polna plastenka vode - manjkala je recimo zgornja polovica plastenke, voda je pa še vedno bila do stopljenega roba! Aja - novo hladilno torbo s stopljeno žičko sva iz principa vrgla stran...
Od vseh sedmih avtov, ki so se v času, ko smo skakali okrog avta, zbirali na pol zgorjene stvari na kup in tolažili drug drugega ob kadečem se avtu, se je ustavil ob nas en sam! Pa še ta nas je vprašal za nek naslov v neki vasi za nekega Hrvata, ki ga nekako nismo poznali, in speljal takoj, ko je videl, da smo čudna druščina Slovencev, ki kuri žar sredi ceste. Nihče ni vprašal, kaj je bilo in ali rabimo kakšno pomoč. Nihče.
Jaz sem hotel kar domov zaradi vsega hudega, Helena pa naprej. Prismrdeli smo tako do Knina in ravno še ujeli nekaj časa, preden so zaprli tiste tri trgovine, kjer sva si nabavila nekaj za oblečt. Kupila sva še preginjali, da bo v mladinskem šotoru bolj toplo. Tam smo tudi porabili vso časovno prednost pred Emilom in Suzi, tako da sta nas ujela na edinem krožišču sredi Knina in skupaj smo potem odjadrali do Peručkega jezera na offroadarsko zbirališče, tolažilno rakijo in zaslužen prigrizek. Jutri se začne offroad!
Offroad se vozi dva dni, letos v petek in soboto. Prvi dan je namenjen panoramski, dokaj lahki (soft) in mestoma srednje zahtevni progi, drugi dan pa bodisi turističnim zanimivostim ali pa preganjanju po bližnjem gozdu.
Prvi dan offroada nam je poleg vznemirjenosti, da se končno gremo vozit po brezpotjih, prinesel naslednje presenečenje v obliki slabega vremena, ki ga v Dalmaciji ama res nismo vajeni. K sreči je deževalo le čez dan, ko smo se vozili po Dinari okrog jezera, in je zvečer nehalo. Ostalo je hladno vreme in blatni travnik, na katerem vedno kampiramo.
Drugi dan offroada sva se odločila, da se greva vozit po soft progi po gozdu, ker sva a) turistične oglede opravila že pred leti in b) soft ni kaj zelo problematičen, še posebej, če imaš ob progi organizatorje, ki te pomaga vleči iz blata.
Sijalo je toplo sonce (končno) in prva sva stala v vrsti na štartu.
Pred štartom je sicer organizator opozarjal, da bo proga zaradi dežja iz prejšnjih dni malo bolj zahtevna, zato naj gremo naprej avti z vitli, da se sami sebe vlečemo ven iz zagat in pomagamo avtom, ki prihajajo za nami.
No, pa je soft se izkazal za pravzaprav hard progo, speljano ozko med drevesi in kamni po ovinkastih blatnih grapah. Nov šok :) oziroma novo presenečenje.
Iz male cestice zaviješ na štartu v še ožjo blatno potko v gozd, kjer se ne moreš več obrniti niti v primeru, da si se premislil. Blato je skrivalo prvo globjo stopnico, visoko cca pol metra, kamor je Heli jadrno zapeljala in obtičala z zaritim nosom v blatni luknji (besed blato, blatna, blatni in podobno bo v nadaljevanju še kar precej, ker je res bilo vse v znamenju te mokro zlepljene zemljice). Bilo je še ravno dovolj prostora pod nosom, da sem lahko izvlekel kavelj vitla in sva nekako splezala čez prvo oviro.
Bilo je napeto, bila sva najdaljši avto in obtičala sva na čisto vsakem ovinku. Ker sva štartala prva, se je za nama že začela nabirati kolona in psihični pritisk je naraščal, naj se že spraviva po stezi naprej.
Ni bilo časa za slikanje, saj je bilo druge akcije dovolj - vlačenje vitla noter in ven, cmokajoče premikanje po spolzkem blatu, ovijanje gurtne okrog dreves in reševanje avta iz mrtvih pozicij na način, da pri tem narediš kar najmanj škode, ti nekako ne dopušča še slikanja s telefonom. Seveda so pomagali fantje iz organizatorskega tima, da je šlo prvič hitreje, drugič malo bolj profesionalno in tretjič te ni tako zelo strah pri vsem tem opravilu.
Nekje vmes je odstopila Helena kot voznik in dejala, naj se kar sam igram v tem blatu, da njej to ni več v veselje in bo raje gledala vse skupaj iz drugega zornega kota. Res je težko, ko ti kot vozniku kaki trije desci vpijejo, kam obrnit kolesa in kdaj stisnit bremzo in kdaj gas. Seveda med sabo nikakor niso usklajeni, kar privede do rahle zmede pri vozniku, ki ima že tako bele členke zaradi premočnega stiskanja volana.
V glavnem, zamenjava se, vitel prevzamejo fantje in znajdeva se pred strmim blatnim klancem, na katerega sama nikoli ne bi mogla splezat! Na vrhu je že stal Range Rover v vlogi vlečne mašine, saj je bilo jasno, da pravzaprav noben avto tistega dne ne bo prilezel sam na vrh.
Namesto besed pa končno nekaj slik in posnetkov iz tega klanca.
Ta klanec je bil za naju vrhunec tele soft proge, ki nikakor ni bila soft. Na vrhu sva ustavila konje, kako uro svetila še tam naokrog in spremljala vleko preostalih avtov po klancu, potem pa se raje vrnila v kamp na kopanje v čistem in dokaj hladnem jezeru.
Izkupiček - k sreči le počena zadnja desna luč in zvita varovalna cev na riti avta. Pleh je bil opraskan že prej, tako da se novih ran niti ni dobro videlo.
Popoldne smo si tri prijateljske ekipe naredile zanimivo z obiskom lokalne kmetije Išo, kjer šefe kuha lastne likerje in žgane pijače. Odkrili smo ga sicer že lani, na poti domov, tokrat smo se odpravili do njega v varni razdalji do kampa, da lahko vsaj pošteno degustiraš vsako od ponujene pijače.
Na mizi so bile travarice z janežem, medice, borovničke, divje jagode, smokve, vrtnice, višnje in celo grenke pomaranče, vse to lepo v tekoči obliki s 25 % do 43 % v litrskih flaškah. Cena? Zelo enostavno, liter je 10 eur. Midva sva tam pustila 60 njih :)
Nedeljo smo v celoti posvetili poti domov. Za ta dan je svetu zmanjkalo presenečenj za nas in obvladovano smo začeli pot na prvem izmed dveh postankov - na najlepšem izviru Cetine.
Voda izvira iz kraških jam, ki sploh še niso do konca raziskane. Prišli so do nekih 100 metrov globoko. Je izjemno mrzla, tako da se kopajo le redki junaki. Mene so takoj začeli bolet gležnji, samo da sem stopil vanjo. Tako da - ne, nismo se kopali tam. Vsekakor vredno ogleda, če koga pot zanese tja.
Naslednji postanek sva obljubila mladini - že na poti sem smo opazili zapuščene vojaške objekte v bližini Winnetouja, katero raziskovanje smo si prišparali za pot domov. Vsi trije, mladina plus jaz, smo se zapodili po zgradbah in poskušali ugotoviti, kaj je bilo v posamezni bajti. Vse skupaj ne deluje preveč vojaško, zato sem z Googlovo pomočjo ugotovil, da pravzaprav raziskujemo bivšo industrijo aluminija, ki je v Jugi delovala pod imenom Jadral in Obrovcu menda prinesla prej minus kot plus (članek o tem).
Evo, s tem raziskovanjem smo nekako zaključili razburljiv vikend in se privlekli živi in zdravi zvečer domov.