Velikonočne Cinque Terre
Za Veliko noč sigurno ni veliko turistov po Italiji, je bil eden od glavnih razlogov, zakaj sva se letos odločila šunko pojest nekje med italijanskimi špageti. Glavna destinacija - Cinque Terre, ki je pred nekaj leti zaradi vremena in gužve nismo uspeli doživeti na način, kot smo si želeli.
Pa se je izkazalo ravno nasprotno, da grejo vsi Italijani in Japonci in Kitajci, ki niso ravno na bolniških posteljah, na izlet z vlakom v Cinque Terre, točno opoldne na Veliko noč.
So pa Cinque Terre kar daleč, tako da sva do tja potovala po kosih. Prvo verzijo poti, po kateri bi preko Mantove prišla do njih in kasneje na velikonočno mašo v Asissi, nama je pokvarilo vreme. Zadnje čase se zelo zanašam na Norvežane in njihovo vremensko napoved - yr.no. Je precej natančna in pregledna, s kratko- in dolgodnevno napovedjo. Povedala mi je, da je brez veze se odpeljat v Cinque Terre že v soboto, ker bova samo vedrila na parkplacu. Zato sem skeniral vreme po bližnji okolici in še najlepše je kazalo v - Toskani :)
Tako sva pot spremenila in v Bologni zavila dol z avtoceste na zeleno označeno lokalno cesto SP65. Za dobrih 80 km do prvega cilja sva rabila dobri dve uri. Cesta se vije vedno višje po gričkih in postaja vse lepša šele proti Firencam. Na poti je bilo kar nekaj intuzijastov na motorjih.
Prvi postanek za pozno kosilo sva imela ob jezeru Bilancino, kakih 20 km stran od Firenc. V poznem popoldnevu sva še sprehodila psa in sebe po vetrovnem obrobju jezera, potem pa v mladi večer do nočnega parkirišča.
Želela sva priti do samostanskih ruševin San Galgano, vendar so te še kakih 50 km nižje od Siene, vsekakor predaleč za naju tisti veliki petek. Spet sva prilagodila plane in določila večerni obisk turistično razvpite vasice Greve in Chianti.
Do tja te pot seveda pelje skozi Firence in priznam, da sem užival v večernem gužvanju skozi vzhodni predel glavnega toskanskega mesta, kjer še nikoli nismo bili in je še toliko lepega videti! Če ne bi imela dobre navigacije OsmAnd na telefonu, bi se najinih pol ure povečalo za kak bogat faktor.
Prepeljala sva torej dobrih 500 km od doma do Greve in Chianti in parkirala na dokaj praznem parkirišču čisto suvereno čez dva parkplaca (Italijani imajo samo majhne avtočke).
Sprehod po malem mestecu je bil lep in zaspan. Srečala sva večerno procesijo vaščanov, ki so začeli z mašo zunaj cerkve in se potem podali po vasici. Še malo sva se izgubila po ulicah, ki pa jih je kmalu zmanjkalo.
Po kratkem in luštnem sprehodu sva ugotovila, da je najin fajni parkplac pravzaprav rezerviran za lokalce in da je kamperjem prepovedan vstop. Ni problema, na vhodu v mestece je namenski parking ravno za popotnike v kombijih, zato sva se jadrno odpeljala tja. Tam pa - vse polno in zasedeno! To bi nama moral bit jasen znak, da so turisti na pohodu in da najina predpostavka o mirni Veliki noči ne drži. Pa sva vseeno držala pesti, da grejo vsi ti avtodomarji naslednji dan lepo domov in naredijo prostor za najine poti proti severu.
Naslednji dan sva po zajtrku v camperju začela pot po toskanskih vasicah okrog Siene s ciljem videti čim več in pri tem ostati suha. Bila sva tako uspešna, da naju je zalilo le v prvi vasici, Montefioralle, lučaj stran od najinega prenočišča.
Čudovita pot je od Montefioralle do Panzana, kjer sva se naslednjič ustavila. Cestica pelje skozi oljčne nasade, je ozka in skoraj brez prometa. Odličen by-pass od glavne ceste, priporočam!
Panzano sam po sebi ni nič posebnega, je pa okolica čudovita, mešanica vinskih trt in oljčnih nasadov. Veliko bolj atraktiven je Monteriggioni, utrjen zaselek čisto ob glavni cesti nad Sieno. Majhen, slikovit, s soncem obsijan in gužvo turistov. Pozna se, kadar potuješ s kovinsko kravo dolgo celih šest metrov, ki je ne moreš parkirati pred vhodnimi vrati temveč se lepo ponižno odvoziš do parkirišča za avtodome, ki je vedno kakih petsto metrov stran od normalnih avtov in nič metrov stran od avtobusov.
Vozila sva se po meji nevihtnih oblakov. Ker se nisva želela zmočit, sva nadaljevala proti zahodu do Colle di Val d'Elsa, kar pravzaprav pomeni Hrib nad dolino Else. Na ozkem in podolgovatem hribčku je kamnito mestece dobrih dvajset tisoč duš in nekaj turistov. Nama je bilo mestece zelo všeč, pa čeprav ga turistični vodniki skorajda ne omenjajo. Privoščila sva si najprej kafe in kasneje še aperolšpric na spomladanskem soncu.
Čakalo naju je dobrih tri ure vožnje do Levanta, kjer sem našel super parkirišče za najin potem po Cinque Terrah, zato sva se odločila odpeljati v enem kosu do tja. Pot je daljša od Googlove napovedi časa predvsem, ker je najina povprečna hitrost nekje dobrih 90 km/h in dodajam vsaj po pol ure na izračunane navigacijske čase. Pa še kosilce sva si pripravila vmes, na res idiličnem mestu sredi oljk :)
Vreme se je med potjo vedno bolj slabšalo, celo do te mere, da je zunanja temperatura padla na borih 3C, pri La Spezii pa sva zapeljala v pravo zimsko neurje s plohami in točami. Cestarji so posipavali asfalt pred nama na veliko in delali gužvo s svojimi plugi.
Dež je ravno nehaval, ko sva se pripeljala na parkirišče. Prvi vtis o Levantu je, da je preoblikovan v eno samo veliko parkirišče z navitimi cenami. Za 24 urno parkiranje z avtodomov je treba odšteti 36 evrčkov. Za 36 ur pa 50 evrov. Te številke so me zmedle tako zelo, da sem namesto 24 ur odtipkal 12 in že stlačil 25 evrov v parkomat, ko sem se spomnil premislit se in preklicat vse skup... pa je parkomat lepo požrl denar in izpljunil potrdilo, da sem doniral komuni levantovski četrt stotaka! Ker nisva imela več drobiža, parkomat pa očitno denarja ni vračal, sva se spokala v avto, odpeljala do bara v centru, zamenjala 50 evrov v manjše denarce in ponovila postopek, tokrat premišljeno in pravilno. Parking naju je tako za en dan koštal 61 evrov, nekaj živcev in kup neprimernih besed.
Je pa parkirišče primerno blizu železniške postaje, s katere sva na velikonočno jutro odpotovala že malo čez devet. Gužve ni bilo in obetal se je krasen, sončen dan.
Cinque Terre sestavlja pet vasic, posejanih ob morju na strmih skalnatih pobočjih. So super reklama za turistične kartice in dnevna mora za prevelike množice turistov. Midva sva se premišljeno najprej odpeljala do najjužnejše od njih, Riomaggiore. Na štacjonu je še vse zgledalo mirno in prazno, kakor tudi pred zaprtimi vrati obmorske potke.
Posamezna mesteca so medsebojno povezana s peš potmi, od katerih so najlepše in najlažje speljane tik ob morju. Žal so najlepše zaprte, ker so posamezne dele potk zasuli oziroma odnesli plazovi tekom let.
Ker sva imela v planu odhodit celotno pot od prvega do zadnjega mesteca, sem na svojem telefonu poiskal alternativo. Ta je vodila strmo v hrib, potem med terasastimi vrtički s trtami do opuščenega fuzbalplaca do spet zaprte potke 531 na sredi hriba. Ker se nisva hotela vrniti na izhodišče, sva se naredila francoza in odkorakala po zaprti poti naprej do vrha hriba in se nato po strmi, zelo spolzki potki spustila do Manarole.
Manarola je bila meni še najbolj všeč izmed vseh mestec. Verjetno zato, ker naju je potka kar zmatrala in sva si privoščila odlično malico, fokačo s pestom in češnjevim paradižnikom. Je bilo pa treba na toplo hrano počakat kar dobrih dvajset minut, saj sva v Manaroli že občutila, videla in slišala vse mogočnejšo gužvo turistov.
S polnimi trebuščki in kislino v nogah sva si premislila ter zamenjala peš pot čez dva hriba do tretjega mesteca Corniglia z vožnjo kar do Vernazze, predzadnjega mesteca. Od tam bova spet šla peš do Monterossa. In tega plana sva se držala. Corniglia niti ni ob morju, tako da sploh ne vem, kako je lahko na seznamu Cinque Terre!
Pri nakupu kart za vlak sva ugotovila prvinsko napako, ker nisva že zjutraj kupila kartico parka, v kateri so vključeni vsi prevozi z vlakom, vsi dostopi do plačljivih poti (ja, nekatere peš poti je treba plačat) in do WCjev (drugače te izlet v toaleto stane 1 EUR). V glavnem, kupiva si karte za vlak do Varnazze in se zgužvava vanj. Ljudi je bilo toliko, da so najprej lezli iz vlaka dobrih pet minut, potem pa še v vlak toliko časa - s tem je vlak na vsaki postaji zbiral minute zamude na svoji poti, ki je na koncu nanesla od 10 do 30 minut. Cela pot med mesteci pa ne vem, če ima 15 kilometrov!
V vlaku je bilo že kar toplo od sonca in preveč napravljenih, gosto nasejanih teles. Vožnja do Vernazze se je vlekla, ko smo končno prišli na svež zrak, pa smo rabili dobrih deset minut, da smo prišli sploh s perona na ulice mesteca! Nora gužva... na Veliko noč!
Od Vernazze do Monterossa gre potka; najprej misliš, da grejo vsi v isto smer, pa ni res. Potem te presenetijo, da rabiš imet karto parka - če je nimaš, plačaš za potko 7,5 evrov po glavi. Kar precej, se mi zdi. Potem te preseneti, koliko ljudi hodi po isti poti v istem času v obe smeri! Dve uri dolg sprehod je bil na nekaterih mestih prekleto naporen z visokimi in spolzkimi skalnatimi stopnicami, na nekaterih delih pa ozek za enega samega pohodnika, tako da sva se včasih morala vračati, da sva spustila tistih petnajst Francozov mimo.
Nacionalna struktura velikonočnega življa v Cinque Terraj je bila približno tričetrt Italijanov, dvajset posto Francozov, ostalo pa Kitajci, Japonci in prebivalci bivše Juge. Preverjeno smo bili vsaj štirje in en pes iz Slovenije. Za ostale pa ne dam roke v ogenj.
Ker sva imela parking le do večera, sva se odpeljala po lokalni cestici skozi park proti La Spezii in nekem vnaprej najdenem priporočilu za prespat. Na telefon sem si naložil aplikacijo park4night, s pomočjo katere lahko poiščeš, kje vse se da parkirat za čez noč.
In sva našla, točno tam, kjer naj bi plac bil; parkirala ob že en camper, se umila in uredila, skuhala večerjo, pojedla in odigrala nekaj partij ravbar remija, potem pa sladko odspala na razgledni točki tik nad Porto Venere.
Porto Venere je spet ena vasica oziroma mestece na koncu rtička, slikovito in z bogato zgodovino. Tokrat sva taktično bila med prvo polovico turistov, parkirala na vrhu hriba, ker v mesto s camperjem ne smeš. Imela sva srečo, da sva kljub temu, da so naju pregnali s parkirišča za avtobuse (menda vseeno nisva dovolj velika), dobila ilegalen parkplac na drugi strani ceste, skrit pred pogledi redarjev.
Peš po klancu navzdol do glavnega trga, nato do cerkvice na rtu, gradu nad mestecem in skozi živahne uličice nazaj na trg. Vmes sva prišla do lokalnega fast-fooda, ocvrtih morskih dobrot, na trgu pa še do pravih in okusnih jagod ter paradajza z okusom!
Na poti domov sva imela še zadnji cilj, obisk Mantove. To je srednjeveško mesto, ki se v zadnjih tisoč letih niti ni preveč širilo, saj je s treh strani obdano z jezeri oziroma rečnimi kanali. Po netu je Helena izbrskala nekaj zanimivosti, med njimi predvsem podatek, da turisti Mantove nimajo na svojih radarjih in je zato bolj kot ne prazno mesto, da pa se v njem splača poiskat kavarno Caravatti, kjer še danes ponujajo alkoholno grenčico z istim imenom, vsakodnevno mešano po skrivnem receptu iz leta 1865.
Parkirani avtomobili ob cesti že kak kilometer pred samim vhodom v mesto so dali slutiti, da je podatek o turističnem zemljevidu zastarel. Vseeno sva naredila častni krog do prvega, nabito polnega mestnega parkirišča in se nato vrnila do parkirišča za avtodome, ki je kakih pol kilometra pred mestom. Tokrat sva bila vesela, da so tja spuščali le avte s posteljami, drugače ne bi imela kje parkirat.
V Mantovi pa spet gužva, na travnikih ob jezeru polno nedeljskih ljudi (pa čeprav je bil v resnici ponedeljek), na glavnem mestnem trgu pa stojnice s kulinaričnimi dobrotami z glavnih koncev Italije.
Našla sva Caravattija in si privoščila vsak svojega. Pijača je super, odlična osvežitev, presenetilo me pa je tudi, da je cenejša od aperolšprica. Zraven sva dobila kar tri posodice slanih priboljškov - to res dobiš samo v Italiji :)
Na poti domov sva premlevala, kaj vse sva videla in doživela v tem podaljšanem vikendu. Eno je gotovo - Italija je čudovita in nama so vedno bolj ljubi kraji, ki niso turistično razvpiti s prevelikim številom ljudi na isti površini. Tokrat sva se gužve najedla vsaj do jeseni :)