Zimska Una Trophy 2018
"Ej, Jusko, pozdrav! Kakvo je stanje snijegom kod vas? Da li će bit Una ili ne?"
"Vidi ga, pozdrav! Svakako, ima hrpa auta prijavljenih. Ima snijega ali samo oko 30 santimetara. Bit će super."
"OK, onda se vidimo. Daj mi zrihtaj 3 litre vaše šljive, ako več dolazimo kod vas."
"Nema problema, čekat će vas."
Takole nekako sem se v ponedeljek, v tednu odhoda na offroad v Bosno, preverjeno pogovarjal z Juskom glede tega, koliko snega pade in ali bo sploh organizirana letošnja Una Trophy. Ime vsekakor več obeta od same izvedbe, letos bo to moja prva zimska avantura po bosanskih gozdnih grapah.
Sneg se je veselo nalagal ves teden in situacija ni bila nikakor rožnata (saj niti ni mogla bit, če je pa še vedno zima).
V petek zjutraj močno sneži tudi pri nas doma. Gremo, ne gremo? Mah, cincanju naredim konec in Gregatu potrdim, da ga poberem ob treh pred njegovim blokom. Zelo zanimivo je, kako se bahamo in želimo na te zimske avanture, ko se poleti s hladnim pivom v roki preganjamo po prašnih dalmacijskih kamnih in vlažnih bosanskih gozdovih, ko pa pride do priložnosti, pa scagamo, ker je zunaj sneg in led in tema. Greva pogledat!
Napokam dvojne cote, dodatne čevlje, plastenke vode in šnopc v avto, čez pol ure je Grega na sovoznikovem zicu in njegov voziček v kesonu. Nalijeva zdravile in nazdraviva na srečno pot.
Avtocesto zapustiva že pri Ivančni Gorici in se do Bosanskega Petrovca prepustiva lokalnim cestam in ponekje celo povezovalnim stezicam, ki so na Hrvaškem že bile predhodno zasnežene, pa vendar odlično očiščene. Namesto Googlovih dobrih štirih ur sva za pot porabila debelih šest.
Zbor avanturistov je v Motelu No9 ob glavni cesti sredi Bosanskega Petrovca. Sredi zime je redko katero gostinstvo ali apartma odprt na tem koncu sveta. Motel na prvi pogled obeta več kot pa dejansko dobiš, je bila pa jedilnica lepo segreta, predvsem od cigaretnega dima in kuhinjskih vonjav. Lačna naročiva eden pleskavico in drugi ćevape in družno na koncu ugotoviva, da sva jedla že boljše in večje.
Večer se razpotegne ob pivu in druženju s člani odprave, midva letom primerno zapustiva veselico proti polnoči s premlevanjem, le kako bodo mladci zjutraj izgledali po prekrokani noči.
Zjutraj še zdravile za na pot. In obvezna turška kavica, brez cukra.
Naslednji dan štartamo točno ob 10:01, kar je prej redkost kot pravilo. Vse skupaj nas je devet avtov, prvi gre Jusko, potem pa sami Slovenci.
Pri Čardaklijah zavijemo levo po zasneženem makadamu proti cestici, ki je preko hriba speljana do Kulen Vakufa.
V suhem je to malo bolj grob makadam, ki se z rahlimi zavoji najprej dvigne, potem pa predvsem spušča proti lični vasici. Za nas je najprej še prevozen, ko pa zmanjka hišk, pa se prelevi v deviško zasneženo idilično cestico. No, to nas je hitro zaustavilo, Juska je najprej potegnilo v graben, da ga je Boris vlekel z gurtno ven, na prvem ovinku klanca pa tudi dokončno obstal.
Zaganjanje v sneg v stilu Orient Expressa mu nikakor ni pomagalo, tako da se je mimo njega prerinil Boris s Toyoto in se prelevil v stroj za proizvodnjo gazi v snegu. Dvojne, paralelne. Tako dobro mu je šlo, da jo je potegnil prav do vrha in nas po UKV postaji vabil, da se mu pridružimo še ostali.
Pa se nismo dali, predvsem Jusko ne. Tudi v gaz mu ni zneslo in po nekaj minutnem poskušanju sem mu predlagal, da spusti naprej dva avta in potem še mene, da ga lahko privežem nase in potegnem na vrh.
Gume smo dodatno spuščali in jaz sem se zaustavil pri 1,0 bar. Pri prehitevanju Juska sem se še sam zabil v sneg, pa sem se z vitlom hitro potegnil ven. Privezal sem se kar na Jeep pred mano. Potem smo z dvojnimi gurtnami zvezali DustHunterja in Juska ter po tretjem poskusu skupaj odpeljali vse do vrha!
Po tistem klancu spust ni bil več dramatičen, bolj romantična vožnja po belem belem snegu v gazi, ki ni dopuščala, da bi vrata normalno odprl in se ne sesedel v mrzli sneg, če si hotel stopiti ven.
Za kosilo smo se ustavili kar sredi cestice, ob žur koči. V njenem delovnem kotičku so na plinskem žaru spekli klobasice, vsak avto je privlekel še kakšno domačo dobroto - med njimi so se znašle domača salama, sir, potica, nekdo je skuhal tudi kafe. Midva k temu nisva doprinesla, saj smo limonovec že spili (priznam, predvsem midva sama), od hrane sva imela s sabo pa le fišije (Fisherman's Friends). Tako da si je treba zapomnit za naslednjič, da s sabo privlečemo kako zelenjavo, npr. svežo papriko, kako kumaro in mogoče še vseeno delikateso, da pritakneš k skupnemu dobremu na kup.
Po postanku, dolgem kako dobro uro, se le odpravimo rahlo prezebli proti Kulen Vakufu. Vmes je bil še zaplet z izborom smeri - levo ali desno. Midva s Srečkom, ki sva imela oči za gledanje na navigacijo, sva oba trdila, naj zavijemo desno, a je Jusko vztrajal, da se lahko spustimo levo mimo bajtic. Smo šli levo a ne prav daleč, le kakih tristo metrov, ko je Toyota-Plug rekla "ne" meter in pol visokemu nabitemu kupu snega na koncu cestice.
Ni preostalo drugega kot da rikverc odpeljemo do razcepa in se spustimo proti koncu poti. Od tam pa po normalni poti že v rahlem mraku proti Bosanskemu Petrovcu (BP).
Na zadnjem klancu so se jasno videle tudi opozorilne table, da so v gozdu mine iz zadnje vojne. K sreči nobene mine nismo našli, kakor tudi poštene oštarije ne, kjer bi naprimer dobili sarmo ali pa kakšno čorbico. Izkaže se, da so v celotnem kantonu odprte tri gostilne, od tega je ena naš motel. To so preverjene trditve, saj smo sredi BP vprašali oba policaja v istem avtu.
Pristali smo v Starem Hotelu, kjer sva si z Gregatom privoščila vsak svojo pizzo, Pero je vztrajal pri mesnini, ostala druščina pa pri tekoči grenčici. Pizza je bila boljša od včerajšnjih ćevapov, tri kosila in en kup pirov, večji od 20, pa je na koncu zneslo 70 KM, po domače 35 EUR. Za nas res noro poceni.
Dan se je nadaljeval kot večer v Motelu, za večerjo smo dobili golaž s pire krompirjem in pivo. Ta večer smo Gregata vlekli po zavitih štengah štirje Slovenci, dvakrat več kot prvi dan Bosanci. Tiste stopnice so res zoprno zavite, ozke in popolnoma neprimerne za invalide. V glavnem, nismo ga skipnili niti enkrat in preživel je pasti brez poškodb.
Za nedeljo je bil predviden polovični offroad. Naj bi šli po kozjih poteh do Bihaća, tam pa na kosilo. Prvi postanek je bil namenjen šljivovici. Tiste tri litre, ki sem jih naročil že dober teden prej, naj bi pobrali spotoma. In res se ustavimo vsi na malem parkirišču in čakamo na domačina. In ta prileze čez dobrih deset minut - s traktorjem pripelje dve plastenki odlične domače slivovice; kasneje sva preverila na kratko, kakšne kvalitete pravzaprav je.
Potem gremo na offroad, ki se izkaže kot vožnja po celcu do Bihaća. Prvih dvajset metrov smo prevozili v 20 minutah, zato se z Gregatom odločiva, da jo raje mahneva kar proti domu, ker obeti nikakor niso kazali, da bomo v Bihaću do dveh popoldne, kot je bilo planirano.
Torej, pot pod noge in na cesto, na kateri se je že počasi nabiral sveže zapadli sneg skupaj z napihanim. Veter je bril kot pri norcih in mogoče zato ni bilo nobenega veseljaka na cesti razen nas. Je bilo pa spet lepo, da je še Grega posnel kako fotko ali dve.
Šla sva po isti poti domov, lakota naju je zagrabila šele v Črnomlju. Res je tudi, da je precej gostiln do tja zaprtih, je bila pa odprta znana gostilna Müller. Paša za oči in trebušček po naporni Bosni, polni samih descev. Vsekakor priporočam, če vas lakota zagrabi tam nekje.
Na poti domov sva končno prišla tudi do sonca. Očitno se je res skrivalo ves vikend na sončni strani Alp.
V Ljubljani sva bila v spodobnem času večernih novic. OK, jaz sem jih sicer zamudil, ker sem peljal še avto oprat. Na njem se je nabrani sneg sprijel v ledeno betonsko gmoto, ki jo je najlažje takoj sprat, pa še avto zgleda spet civilno lep.
Doma sem opral nato še sebe in vse cunje, hitrost pospravljanja pa me je stala žepa na pohodnih hlačah, saj sem jih dal v sušilec in se delal, da bo vse v redu. No ja, bolje odlepljen žep na hlačah kot polomljen diferencial na avtu.
Še povzetek: Bosna je daleč za take hece, super bi bilo imet dva polna dneva praganjanja z avti. Je poceni in, predvsem poleti na kakšni domačiji, hrana odlična in samo za mesojedce; vegetarijanci si morajo prinesti zelenjavo s sabo. Odlična narava, prijazni ljudje in stabilen tečaj KM:EUR olajšajo trgovanje tako na pumpah kot gostilnah. Škoda je le, da povsod kadijo in se ti vonj po hrani in cigaretah zažre v telo in obleke. Super avantura!