Prva pot z DustCamperjem
Takole, po dobrem mesecu dni, ko DustCamper sameva na parkirišču ob Savi, se s Heleno končno odločiva, da ga sprobava v živo, na poti, v tujini.
Prvotni naklepi o zimski idili nekje na Pohorju ali Logarski dolini so izpuhteli ob snežni pošiljki v zadnjem tednu - čez vikend namreč niti z DustHunterjem nisva uspela zlesti na Menino planino, tako da sva sneg zamenjala raje za italijansko sonce.
Najprej je treba z avta spravit sneg, potem pa takoj v Euroton po novo metlico brisalca. Staro je drseči sneg strgal s palčke.
V četrtek, na kulturno praznovanje Prešernove smrti, se napokava v DustCamperja in končnoooo odrineva na pot.
Prvi postanek je klasična pumpa na avtocesti in obvezni italijanski cappuccino. Vem, da tam niso najboljši, a vseeno paše in nosi prav poseben pomen.
Chioggia, malo mesto južno od Benetk se od svoje večje sestre razlikuje po vsega-manj; je manjša, manj je turistov, manj je kanalov, skorajda ni pustnih šem... pa vendar je skrivnostna in lepa za sproščen sprehod. Privoščiva si sveži cappuccino (za Aperol špric je bilo premraz) in beneške flancate.
Prvo noč v DustCamperju sva hotela prespati kar v Chioggi nekje na kakem parkirišču ob plaži, pa so kot prvi vsi kampi in PZAji do marca zaprti (kasneje se izkaže, da verjetno po vsej Italiji), parkirišča pa odprta le redkokatera. Po krajšem križarjenju po ulicah ob plaži se odločiva, da preveriva še objavljen parkplac v bližnjem kraju Isola Verde - res je bilo parkirišče odprto, kljub temu, da še ni bilo aktivno. Torej sva se parkirala pod luč in vse je bilo novo - kuhanje večerje v camperju, razvajanje ob vinu in na koncu še spanje :)
Naslednji dan se prebudiva v meglice, ki so lenobno visele nad morjem in po obali vse tja do zgodnjega popoldneva. Najprej sva se odpravila v regijski narodni park Benečije - delta reke Pad. Odlično prepredene cestice za kolesarje in ljubitelje ptic ter žabjega regljanja. Žal so nama meglice kvarile razgled in vzele voljo, tako da sva se raje odpravila v notranjost poiskati tako želeno sonce.
Najdeva ga v mestu Rovigo. Ime samo je obljubljalo več, kot pokaže praksa. DustCamper parkneva tik pred vhodom v center in plačava za dve uri, kar je bilo dvakrat preveč za ogled strogega in dokaj dolgočasnega centra. Na vhodu sta dva opečnata stolpa, ki pijano stojita postrani, v mesto pa vodi pet srednjeveških vrat. Midva sva šla skozi ena izmed njih in po daljšem gruntanju opazila, da sva šla ven, namesto not. Od pusta so bili razvidni le srčki, polepljeni po tleh na trgu in viseči pred občinsko stavbo. V glavnem, turist ne zamudi nič, če Rovigo gladko obvozi.
Prvi večer sva pokurila preveč vode, ker se nisva še dobro znašla z odprtim varnostnim ventilom kombinirane pečke, ki ga je treba vsakič znova zapret - če ostane odprt, voda pač teče ven, ko pumpa pošilja vodo v ogrevanje. Kakorkoli že, vode sva imela le še 25 litrov za tri dni, vsekakor premalo, Na poti sva se ustavljala skoraj na vsaki pumpi in spraševala po vodi, a so v glavnem črpalke brez vode in zraka, kot je to nekako normalno pri nas, ali pa so se delali, da me ne razumejo. Aqua, benti, menda pomeni vodo, ne?
Sva pa vodo našla na neki samopostrežni avtopralnici, kjer je bila pipica dostopna za splakovanje predpražnikov. Tja sem stisnil naš pleh in točil vodo skoraj po kapljicah, tako slab curek je bil. Tako slab, da sem imel dovolj časa za narest še slikico.
Prespat sva šla v Este. Parkirišče je ob pokopališču, zato zvečer tam ni bilo gužve, ponoči pa ne sprehajalcev. Večerni sprehod je odkril čudovito majhno mestece s krasnim glavnim trgom in ogromnim parkom za obzidjem, ki je javnosti odprt ob normalnih urah. Midva sva ga seveda zgrešila. Na poti nazaj iz mesta na večerni scrabble sva se ustavila še na prvem letošnjem aperol špricu, ki se nama je s šalčkama čipsa in ocvrtkov spremenil v popotno večerjo.
Slikic Este nimam, telefon se je polnil v avtu. Je pa spodaj razviden jutranji pogled na vhod v pokopališče.
Soboti sva zaradi najlepšega vremena na najini poti, namenila enemu najlepših mestec Benečije - Monseliceju. To mestece se je rodilo že v bronasti dobi in se ohranilo nekako še do danes. Meni je Este sicer ljubše, Helena je pa vsa navdušena nad njim.
Ima pa močno versko vlogo, saj so na njenem hribu zgradili sedmero cerkva (pravzaprav je to skupek šestih kapelic in majhne cerkvice), ki pa je z bulo papeža Pavla V. v letu 1605 dobilo enako moč odpustkov kot sedmero cerkva v Rimu.
Zanimiva je tudi povsem moderna in ogromna cerkev blizu samega centra mesta (Monselice je itak tako majhno, da je vse blizu centra). Ogromna, betonska, s posebnimi steklenimi vitraži meni ni preveč všeč, Heleni pa zelo.
Draguljček mest v najinem potnem izboru pa predstavlja Treviso. Mesto, zgrajeno na rečnih kanalih, je danes luštno univerzitetno središče, kjer se človek namerno izgublja od enega trga do drugega in vmes prečka ozke, malo širše in široke rečne kanale, ki izvirajo in ponikujejo pod mestnimi hišami. Na vsakem vogalu najdeš bodisi kafič, vabljivo restavracijo ali modno trgovinico. Ulice so urejene in čiste, sprehajalci razkazujejo zadnjo italijansko modo med čebljanjem in sprehajanjem psov in otrok.
Imela sva srečo s parkingom, v samem mestnem središču z biciklom na pločniku sicer, pa vseeno urejeno plačljivo in varno.
Zadnji večer prespiva na uradnem parkirnem prostoru za avtodome v Aquileii. Ta je na poti proti Gradežu in ponuja lep muzej rimskih ostankov na prostem. To je najin že drugi poskus ogleda ostankov, ki pa tudi ostane le pri poskusu. Zjutraj naju namreč sonce odnese proti Gradežu, da si pred odhodom domov ogrejeva kosti na sprehodu po plaži.
Do nje žal ne prideva, ker trenutno popravljajo most do tja in je za eno stran zaprt. Obrneva za nekaj metrov nazaj in se zapeljeva pogledat, kakšen kamp ponuja bližnja vasica Belvedere. Seveda je kamp zaprt, zato parkirava na ovinku pred njim in si najprej privoščiva limoncello na kamniti ograjci, potem pa sprehod med polji, kjer skačejo kunci in se šopirijo fazani.
Evo, to je to. Skupaj sva naredila nekaj malega čez 800 km, stroškov cca 100 eur za bencin, 13 za cestnine, 25 za kavice in Aperol, ostalo sva privlekla s sabo.
